Lansko jesen smo k Nelipot dezodoratnim kremam začeli dodajati spatule oziroma žličke za lažji nanos, saj se je mnogo uporabnic in uporabnikov obrnilo na naju s to prošnjo. Razvoj spatule se je začel lansko pomlad, ko smo z oblikovalcem pričeli razvijati njeno končno podobo. V slogu Nelipotovih krilc se je tako zdelo najprimerneje, da spatula nadaljuje to zgodbo in tako vas vsaki vrečki čaka polovica krilc.

Prava izbira materiala za žličko

Pri izbiri primernega materiala nas je čakala zahtevnejša naloga. Vedela sva, da se želiva premakniti v smer biorazgradljivih materialov, a kartonski materiali niso bili primerni zaradi mikrobiološke neoporečnosti ob večkratni uporabi v vlažnih prostorih in trajnosti takšne žličke; iz podobnih razlogov smo morali opustiti tudi lesene materiale.

Nato pa sva pomislila na bioplastiko. Z njo smo z očetom v domači garaži eksperimentirali že kakšno leto prej, saj je njena sestava pri domačem raziskovanju zelo enostavna in jo imamo skoraj vsi doma (kis, škrob, voda in glicerin) ter tako preverjali njeno obstojnost in razgradljivost, ki se je izkazala za zelo obetajočo.

Seveda pa je bilo potrebno za širšo uporabo poiskati pravega proizvajalca in najti primeren material iz biorazgradljivih polimerov. Imela sva srečo, da sva našla slovensko podjetje, ki je bilo voljno z nama raziskati to področje in začeli smo sodelovanje, ki je obrodilo odlično sadove. Nelipot spatule so odlično sprejete.

Bioplastika, kako je že s tem?

Žličke so tako narejene iz bioplastike, ki nosi certifikat OK COMPOST! Kot razloži dr. Kržan(1), “bioplastika v sebi združuje plastične lastnosti, omogoča učinkovito predelavo ter uporabnost izdelkov in je hkrati biološko razgradljiva. Biorazgradnja označuje proces degradacije polimernega materiala pod vplivom biotkih (živih) dejavnikov. Proces temelji na tem, da organizmi, v glavnem mikroorganizmi (bakterije, glive, alge) polimer prepoznajo kot vir organskih gradnikov (npr. enostavni saharidi, aminokisline, itd.) in energije, ki jih potrebujejo za življenje. Polimer pod vplivom celičnih ali izvenceličnih encimov kemijsko reagira, pri čemer se cepi polimerna veriga. Proces lahko poteka pod vplivom mnogih različnih encimov, postopoma pa vodi do vse manjših molekul. Te vstopajo v procese presnove, ki potekajo v notranjosti celic in se ob oddajanju energije pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid, bio-maso in druge osnovne produkte biološke pretvorbe. Značilnost teh razgradnih produktov je, da so netoksični in v naravi, kot tudi v živih organizmih, nekaj običajnega. Umetni material – plastika se po tej poti torej pretvori v naravne sestavine. Proces pretvorbe organske snovi – polimera, v anorganske oblike – npr. ogljikov dioksid, se imenuje mineralizacija.

/…/ V procesu razgradnje najprej poteče fragmentacija, med katero material pod vplivom živih ali neživih dejavnikov zaradi kemijskega razpada polimera mehansko razpade (fragmentira), produkti razpada pa v naslednji fazi pod vplivom mikroorganizmov mineralizirajo. Druga faza je nujen korak, da lahko govorimo o biorazgradnji, saj le tu pride do presnove delno degradiranih polimerov (fragmentov) v končne produkte. Znani so namreč tudi primeri materialov (okso-razgradljivi materiali), ki pod vplivom toplote in UV svetlobe hitro fragmentirajo, a je korak mineralizacije zelo počasen. V tem primeru torej dalj časa ostanejo prisotni relativno inertni mikrodelci plastike, ki so zelo slabo dovzetni za biorazgradnjo“ in kot takšni so velika težava za naravo in živali (t.i. problem mikroplastike).

Pomembno je, da ločimo biorazgradljivo in kompostirno plastiko, ki je njena podskupina. Kompostirna plastika se biološko razgradi pod pogoji in v relativno kratkem času v okviru kompostirnega procesa. Biorazgradljiva plastika pa ni nujno kompostirna, saj biorazgradnja lahko poteče v daljšem času, kot se to zahteva za kompostiranje.

Materiali s certifikatom OK COMPOST! so certificirano biorazgradljivi v industrijski dekompostirni tovarni. Skupaj z zbranimi biološkimi odpadki se jo ponavadi obdela po aerobni poti s kompostiranjem. Kompostirna plastika je prirejena indurstrijskemu kompostiranju, ki se od domačega kompostiranja razlikuje po višji temperaturi in zato hitrejši razgradnji v kompostni kopici. Če biorazgradljive plastike ne zbiramo skupaj z organskimi odpadki in gre v obdelavo v toku mešanih odpadkov, teže izkoristimo biorazgradljivost. Zbiranje z organskimi odpadki je tako ključnega pomena za njen popoln, naravi neškodljiv izkoristek.

Zakaj torej bioplastika?

K bioplastiki se zato obračamo, ker želimo ponuditi naravi čim manj škodljivo embalažno obliko, ki pa hkrati zadošča kozmetičnim standardom. V prihodnosti načrtujemo še več raziskovanja v tej smeri.

___

(1) Kržan, Andrej. 2012. Biorazgradljivi polimeri in plastika. Dostopno preko: http://www.plastice.org/fileadmin/files/Biorazgradljivi_polimeri_in_plastika.pdf

Komentiraj

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.