Intervju s super žensko Nino Gaspari, LOVIM RAVNOTEŽJE

Nina je res ena taka super ženska. Spoznala sem jo, ko sva jeseni 2021 naredili intervju za njen podkast Lovim ravnotežje. Ker sem slednjega spremljala že prej, sem bila povabila zares vesela in počaščena.

No, dve leti sta hitro minili in klepet zadnjič na Cosmopolitanovem dogodku je obrodil sadove v obliki tega intervjuja na en fino vroč dan v začetku tega meseca.

Nina je izredno razgledana ter zabavna sogovornica, njeni odgovori pa polni modrosti in pametnih nasvetov. Zase lahko rečem, da si bom zapomnila tri točke: (1) ne govori kar tako oziroma počakaj, da si vprašan; (2) izguba je del življenja in o njej se premalo govori ter (3) pomembnost postavljanja letnih ciljev. Aja, pa vsekakor sem dodala San Sebastien na svoj bucket list! Pogrela pa me je z zadnjim odgovorom – ker tudi jaz mislim, da so sestrice najboljše vzornice in lučke vskadanjika!

Vam pa želim prijeten bralni sprehod med spodnjimi vrsticami!

1. Si voditeljica enega najbolj poslušanih podkastov v Sloveniji. V čem meniš, da je skrivnost uspeha “Lovim ravnotežje”?

Mislim, da je skrivnost v tem, da sem jaz kot voditeljica zelo iskrena in znam povedati kakšne stvari, ki si jih morda kdo drug ne upa oziroma ne želi. Gre za prostor, kjer govorimo tudi o napakah in kakšnih neuspehih, svoje goste skušam spodbuditi k temu, da o tem spregovorijo, da to začnemo sprejemati kot del življenja, kot nekaj normalnega.

2. Kje v življenju zase meniš, da si dosegla skoraj popolno ravnotežje?

Našla sem zelo popolno in stabilno ravnotežje v tem, da se zavedamo, da ravnotežja ne ujamemo. Da sem pomirjena s tem, da ne hlepim oziroma ne drvim v neke odločitve. Da sem pomirjena s tem, da sem nekako cel čas “work in progress” (delo v teku, op. a.).

3. To vprašanje je morda malo nehvaležno, ker verjamem, da ti je vsak tvoj gost poseben na svoj način. A če bi morala izbrati podkast ali dva, ki jih tvoj poslušalec oziroma poslušalaka zares ne sme izpustiti, kateri bi to bil/bila/blli?

Res je nehvaležno vprašanje. Sedaj je bilo že preko dvesto epizod in bom izpostavila zadnji – eno, ki je bila že objavljena in ena, ki še bo. Zelo različni sogovornici, vendar se prepletata v temi, o kateri se ne pogovarjamo radi in to je smrt, izguba.

Prva sogovornica, ki je že bila objavljena, je Nina Grilc. Z Nino se nisva poznali. Prvič sva se videli, ko je vstopila v studio. In ta občutek, da ti nekdo zaupa svojo zgodbo, pa te ne pozna, je po mojem mnenju ena največjih stvari, najlepših občutkov, ki se ti lahko zgodijo, pri delu, ki ga opravljam.

Če z Nino nebi govorila prej, nebi imela moči izpeljati drugega pogovora, to pa je z Niko Babič, lastnico Veganike, ki pa je teta fantka Marcela, ki je umrl pri štirih mesecih zaradi neozdravljive bolezni. Pogovarjali sva se o smrti dojenčka. Vem, grozno, ampak ti povem, da je to eden najlepših pogovorov, ki ti dajo tako veliko. S tem narediš prostor ljudem, ki to doživljajo. Narediš prostor za deljenje spominov, občutkov. Da jih postaviš v vlogo tete Nike, ki je še vedno teta, kljub izgubi.

Oba pogovora pa imata še eno skupno točko – da smo tekom pogovora tudi jokali. Zares sem vesela, da smo to pustili kot del podkasta, da nismo ustavljali. Ne Nika in ne Nina nista imeli želje, da se ustavi. Tudi to se mi zdi pomembno, da pokažeš, čeprav skozi glas. Tudi to je del nas.

4. Za veliko slovenskih podjetij ustvarjaš vsebine. To zahteva zelo veliko kreativnosti. Je to nekaj, kar imaš v sebi že od majhnega ali je priučeno in dodelano skozi leta?

Prva stvar je – ne vem, če to ravno tako dobro delam, še vedno je lahko bolje. To je ta sindrom vsiljivke (smeh, op. a.).

Vedno delam s podjetji, ki so mi zelo draga. Verjamem v veliko večino stvari, ki jih delajo, ker delam z velikimi in malimi. Pri velikih so kdaj tudi stvari, ko si rečem: ”V redu, to bi lahko tudi malo drugače.” A važno mi je, da ustvarjajo neko dodano vrednost, ki jo drugi ne. Zato je lahko ustvarjati vsebine.

Nikoli si ne predstavljam, da bi objavila oziroma delala nekaj, kar je čisto mimo in bi to objavila. Se še ni zgodilo. Imam zelo razdelan “vetting“ proces (proces temeljite raziskave o osebi, podjetju ali entiteti, z namenom potencialnega bodočega sodelovanja, op. a.).

Če se obrnejo name in rečem ne, sta lahko le dva razloga: ali sem polno zasedena ali pa se trenutno ne vidim  kot primerna oseba za sodelovanje z njimi.

To izhaja še iz mojih let v PR delu – nikoli nisem delala stvari, v katere nisem verjela in zato tudi nisem nikoli imela težave, če je kakšen novinar poklical, ko je bil kakšen izziv. Sem vedno imela odgovor in korake za rešitev ter sem jih lahko skomunicirala.

5. No, vseeno pa ko pomislim na Nino Gaspari, pridejo v ospredje odnosi z javnostmi. Se mi zdi, da imaš tukaj toliko izkušenj, da bi bila tudi dobra predavateljica. Te kdaj zamika, da bi šla tudi v pedagoške vode?

Imela sem že vabilo, a ni bil pravi moment. Sem pa imela v času COVID-a, v letu 2020. V leto 2020 sem vstopila z idejo, da bom svoje storitve obrnila na glavo ter da se bom umaknila iz tega, da podjetjem urejam objave v medijih ter jih raje naučila, kako to naredijo sami. Sem naredila kar nekaj delavnic. To recimo je bilo moje pedagoško delo.

V letu 2021 sem šla v celoti v podkast. Zadnji PR plan, ki sem ga delala, sem ga delala za dušo, za mojega Mihata (Mazzinija, op. a.) lani, ko je izdajal knjigo.

6. Kaj do sedaj te je najbolj presenetilo na podjetniški poti – v pozitivnem in negativnem smislu?

Tu bom začela – pri negativnih, ki jih še zdaj rešujem. Sedaj sem skoraj že 14 let na svoji poti. Neverjetno se mi zdi, da sem bila s takim manjkom finančne opismenjenosti sposobna se prebiti čez 13 let. To je prva stvar in jo sedaj precej rešujem. Pa tudi svoje osebne finance, recimo. Na kolektivni ravni smo popolnoma podhrajeni na tem področju. Tu je potem pripetih še polno enih strahov – strah pred uspehom; strah pred neuspehom oziroma tudi slaba vest ob morebitnem dobrem zaslužku. Iz tu izvirajo potem tudi kakšni padci in napačne odločitve.

Jaz sem podjetje odprla v času finančne krize, 2011, februrja. Prvi račun sem izdala prijateljici, za stvari, ki sem jih že prej delala pro bono, 200 EUR, saj lahko povem. IN ga je plačal in odpovedala sodelovanje. To je bila moja prva podjetniška izkušnja.

Potem pa se je zgodil en drug moment – preživela sem ustanovitev podjetja, premagala sem COVID in omejitev uspeha. Imela sem namreč postavljeno zgornjo finančno mejo, koliko si lahko dovolim zaslužiti. Ker sem se bala biti davčna zavezanka in vse živo. Bala sem se meje 50.000 EUR prometa. Tako sem si za 2019 zadala, da moram preko tega. No, potem se zgodi COVID in sem že mislila, da je ta cilj spaval po vodi. No, ampak ta COVID je bilo prvo leto presežene te moje meje 50.000. Ne znam povedati, kaj je to bilo. Morda drznost in pogum. Pogum sem si dala za besedo leta, me je spremljal celo leto.

Tako te presenetijo neki takšni momenti, ki pridejo in jih ne pričakuješ. Zares je pomembno, da jih prepoznaš in si rečeš: ”OK, dobro sem.”

7. Zelo, zelo mi je všeč tudi tvoja iskrenost. Kako lahkotno spregovoriš o temah, ki se jih Slovenci pregovorno tako bojimo (denar pa osebni odnosi, na primer). A ti je kdaj žal, da kaj tako iskreno poveš? Oziroma ali so osebe v tvojem življenju, s katerimi delaš bolj v “rokavičkah“, če se tako izrazim?

Tukaj je par stvari. To, da vse povem, sem razvijala iz nekega občutka popolne nesamozavesti, iz občutka izgubljenosti. Čutila sem, da takrat, ko to naredim, da se naredim ”malo norca iz sebe”, moje nevednosti, zaprem možnost, da me nekdo napade. Običajno se ljudje potem potegnejo nazaj in postanejo zaščitniški do tebe. Tako da, jaz sem to začela iz tega vzvoda.

Jaz z veseljem pokažem, da nekaj ne znam. Vprašam nekoga, ki je strokovnjak na nekem področju, kako bi to naredil on. In mi ni težko reči, da česa ne vem.

Druga stvar pa je – ni mi sicer žal, da sem jo delila, ampak…jaz sem govorila o tej svoji kronični HPV okužbi. Povedala sem zato, ker takrat, ko sem se s tem srečala, ni bilo nikogar od kogar bi lahko prebrala iz prve roke izkušnje. Bila sem popolnoma nepripravljena cel ta sistem operacije, okrevanja in konec koncev, stanja 5 let kasneje, ko imam še vedno to okužbo. To sem leto dni kasneje po tem (operaciji, op. a.) to povedala.

Dobila sem poplavo sporočil, ki prihajajo še danes, medijskih prošenj za intervjuje. Mimogrede, včeraj sem zadnjo dobila iz Onkološkega inštituta, če bi lahko delila zgodbo za eno izmed njihovih brošur. Sedaj sem že dve leti v situaciji, ko se prijazno zahvalim in povem, da ne morem več o tem govoriti. Ne morem, ker imam še vedno ta problem in se z njim borim nezavedno. Iz tega sem morala izstopiti, ker mi je bilo preveč.

Zdaj pa še glede “dela v rokavičkah“ – jaz se ne oglašam več za vsako stvar. Zelo doziram kdaj kaj povem ali pa počakam, da me kdo vpraša za mnenje. Enako je  v zasebnem življenju in v odnosih z mojimi najbližjimi, ne pametujem, jaz sem včasih res pametovala, sedaj pa razmislim, ali se mi da kakšno debato sploh odpirati ali ne.

Ko pa povem, pa povem kot mislim, zelo iskreno.

8. Ker je to Nelipotov intervju, mimo osebne kozmetične nege ne gre. Kakšna je tvoja lepotna rutina v dnevu in brez katerih kozmetičnih izdelkov si ne predstavljaš dneva?

V bistvu sem zelo laik na tem področju, nimam veliko stvari, imam pa zelo veliko slovenskih izdelkov.

Tako da zjutraj, ko vstanem, si obraz samo splaknem. Uporabljam tonik in serum od Aikona, pa kremo od ene tuje znamke. Kremo s SPF-om. Potem pa nanesem ličila, to sicer ni nega. Zelo rada uporabljam šminke, ki mi jih je naredila moja prijateljica Ana. To so moje, narejene samo za mene. Zvečer si umijem obraz z Hemptouchevim milom in potem si dam samo še tonik, serum sem si nehala dajati zvečer.

To je to. In seveda uporabljam od Nelipota deodorantke, sedaj uporabljam tega, ki ga imaš v dm ekskluzivno, Bitnost, vonj vanilija in kokos. Ja notri je vanilija, moj najljubši vonj, prej sem pa uporabljala Irof, vonj frangipani. Ja, to sta moja oba najljubša vonja.

9. Za lepoto pa pride še telovadba, hi,hi. Vem, da si imela delavnice joge na Špici in da je joga tebi zelo ljuba. Ti je še kaka druga športna dejavnost zelo blizu?

Dolgi sprehodi. Trenutno sem v fazi, kjer mi res sedejo. Vsak dan si med delom poskušam vzeti čas za en dolg sprehod okoli Rožnika, običajno naredim med 10 in 15k korakov na dan. Če znese. Če vmes kakšen dan spustim, je tudi ok. No, pa na aerial jogo sem ponovno začela hoditi.

 

10. Vem, da si tudi kar foodie (tj. oseba, ki ima interes za hrano oziroma gurmanska razvajanja, op. a.). A imaš kakšno priporočilo, ki ga ne smemo izpusititi, pa morda ni tako splošno poznano?

Če bi lahko, bi šla vsak dan k Ani Roš v Hišo Franko in naročila koruzno krogljico s fermentiranim sirom, dimljeno postrvijo in divjim drobnjakom. Najbolj sem zaljubljena v baskovsko mesto San Sebastian in obljubila sem si, da se tja preselim, ko bom v pokoju. Všeč mi je lifestyle, pa predvsem hrana. Baskovski tapasa, ki jim rečejo pintxos so razlog, da nikoli nisem prišla do njihovih vrhunskih Michelink (imamjo jih res veliko v mestu), ker sem ostala v starem delu mesta in hodila od ene pinxterije do druge. Moja najljubša je pa Borda Berri.

Sicer pa imamo pri nas res krasno hrano in obožujem delo naših kuharjev in kuharic. V Ljubljani najraje skočim v Sisi, kjer so fina kosila, koketjli po normalnih cenah, pa v Raw pasta na najboljšo pašto carbonara (omako lahko kupiš in jo neseš domov), pa Trubarjeva ulica, kjer pravkar sediva, je polna finih placov in tujih kuhinj. Pravkar sem se vrnila iz Budimpešte, ki me je očarala s super zajtrkovalnicami. Te malo pogrešam v prestolnici.

 

11. Zadnjič si mi napisala, da si v kreativnem obdobju. Kaj to pomeni? S čim nas boš presenetila (če o tem že lahko govoriš)?

Res je. Trenutno ustvarjam en srčen projekt, ki sem se ga nameravala lotiti že pred časom, pa sem ga znova in znova prestavljala. Več razkrijem kmalu, bo pa fizičen izdelek, s katerim želim moje občinstvo še bolj povezati s filozofijo lovljenja ravnotežja.

 

12. Nina, ti mene s svojo kartizmo zares navdihuješ. Kolikor sem te do sedaj spoznala, me vsakič znova tudi navduši tvoja širina uma in duha – s tabo človek lahko klepeta ure in ure, pa tem ne zmanjka. Zato me zanima – kaj se ti zdi v življenju najbolj pomembno? Oziroma – katere tri nasvete bi dala našemu bralcu/bralki, na podlagi tvojih dosedanjih izkušenj?

Uf, hvala, počaščena in sej veš, enako nazaj! Bolj kot razmišljam, ugotavljam, da bi morali že v naše vrtce vključiti tri ključna področja, da bodo naši zanamci znali bolje upravljati sebe v tem divjem svetu.

Prvo je upravljanje čustev in sposobnost samoumirjanja (dihalne vaje, kratke meditacije, počitek, spodbujanje radovednosti in igre, pomen lenarjenja za kreativno razmišljanje …), druga stvar je odgovorna uporaba spleta, družbenih omrežij in sposobnost prepoznavanja verodostojnih novic od lažnih (pri prvem delu se mi zdi pomembno, da se vsak od nas zaveda odgovorne in spodobne komunikacije in obnašanja na spletu, ko vsebine sprejemamo iz teh virov, pa tudi, kaj delimo, kaj gre od nas v svet), zadnja stvar pa finančno opismenjevanje. Mislim, da so to trije ključni temelji, na katerih moramo kot družba delati več.

 

13. In še eno vprašanje za konec, ki ga tudi rada ponovim. Rubrika Super ženske gosti ženske, ki mene navdihujete. Katere ženske pa tebe navdihujejo?

Vsaka ženska podjetnica, ki krmari svoje delo in ga usklajuje z osebnim življenjem in vlogami, ki jih igra v njem. Ana Roš Stojan, ker je neverjetna. Moja sestrica Maja, ker me, čeprav je šest let mlajša, uči, kako biti boljši človek.